Mark 4

4. Poglavje

1In zopet začne učiti ob morju. In zbere se pri njem tako velika množica, da mora stopiti v ladjo in sedeti v njej na morju; in vsa množica se razpostavi kraj morja po tleh. 2In mnogo jih je učil v prilikah in jim pravil v poučevanju svojem: 3Poslušajte! Glej, sejalec gre sejat. 4In zgodi se, ko seje, da pade nekaj zrnja poleg ceste, in prilete ptice in ga pozobljejo. 5A drugo pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje. 6Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne. 7In drugo pade v trnje, in trnje vzraste in ga uduši, in ne prinese sadu. 8In drugo pade na dobro zemljo, in prinaša sad, ki raste in se množi in rodi po tridesetero in po šestdesetero in po stotero. 9In reče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 10In ko je bil sam, ga vprašajo tisti, ki so bili pri njem z dvanajsterimi, po prilikah. 11In jim reče: Vam je dana skrivnost kraljestva Božjega, onim pa, ki so zunaj, se vse godi v prilikah, 12da „gledajoč vidijo, pa ne spoznajo, ter poslušajoč slišijo, pa ne razumejo: da se ne bi kdaj izpreobrnili, in bilo bi jim odpuščeno“. 13In jim reče: Ne umete li te prilike? In kako boste vse prilike umeli? 14Sejalec seje besedo. 15Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in ko jo slišijo, precej pride satan in vzame besedo, ki je posejana vanje. 16In enako so ti, pri katerih je posejano na skalnata tla: ko slišijo besedo, jo precej z veseljem sprejmo; 17pa nimajo korenine v sebi, temuč so nestanovitni; ko potem nastane stiska ali preganjanje zaradi besede, se precej pohujšajo. 18In drugi so, pri katerih je posejano v trnje: tisti, ki besedo slišijo, 19pa skrbi tega sveta in slepilo bogastva in želje po drugih rečeh se prikradejo in zaduše besedo in ostane brez sadu. 20In ti so, pri katerih je na dobro zemljo posejano: ki besedo poslušajo in sprejemajo ter prinašajo sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren. 21In jim reče: Se li mar prinaša sveča, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? A ne, da se postavi na svečnik? 22Kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in nič ni tako skrivnega, da ne bi prišlo na svetlo. 23Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši! 24In jim reče: Pomislite, kaj slišite! S kakršno mero merite, se odmeri vam in še pridene se vam. 25Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu odvzame tudi to, kar ima. 26In reče: Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo, 27in spi in vstaja po noči in po dnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako. 28Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu. 29Ko pa sad dozori, precej pošlje srp, kajti prišla je žetev. 30In reče: S čim naj primerjamo kraljestvo Božje? ali v kakšni priliki naj ga upodobimo? 31Ono je kakor gorčično zrno, ki je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji, 32a ko je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč, in poganja velike veje, da morejo ptice nebeške gnezditi pod senco njegovo. 33In v mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, v kolikor so jo mogli poslušati. 34Brez prilike pa jim ni govoril, a na samem je učencem svojim razlagal vse. 35In jim reče tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj. 36In pusté množico ter ga vzemo s seboj, kakor je bil v ladji; tudi druge ladjice so bile ž njim. 37Kar nastane velik vihar, in valovi so se zaganjali v ladjo, da se je že napolnjevala. 38In on je bil na krmi, speč na blazini; in ga zbude in mu reko: Učenik, ali ti nič ni mar, da pogibljemo? 39In prebudivši se, zapreti vetru in reče morju: Umolkni, pomiri se! In preneha veter, in nastane velika tihota. 40In jim reče: Kaj ste tako plašni? ali še nimate vere? 41In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?